[ Pobierz całość w formacie PDF ]

da bi se vzdignil in vozil po hladu. Osvobojen sem vseh
naãrtov, in ãeprav vem, da bom verjetno 0 el poiskat
Mad, se razloãno zavedam, da je nerazsodno, ãe od nje
priãakujem doÏivetja nekdanjega sreãnega ozraãja. Mad
se je spremenila, in ãe sem daleã od nje, sem bolj pove-
zan z njeno podobo, kakr0 na je bila zame odre0 ilna v
prvih povojnih mescih. Prav tako vem, da se bom jutri
spojil z Ïivljenjem Quartier Latina, se zgubil na Mont-
249
NEKROPOLA
BESeDA
martru, kjer bom spet ves prepojen z vero v vrednost
ãlove0 kega snovanja. A zdaj se mi ne dá, da bi se pre-
maknil. NajbrÏ se bom, ko bom vstal, 0 e enkrat zapeljal
tja gor, a se ne bom vrnil na pa0 tne, samó do vhoda bom
0 el in 0 e enkrat s pogledom objel mrtvo postojanko.
âutim, da mi je ta panoramiãen pogled potreben, zdi se
mi, da se mi bo v takem zgo0 ãenem in ostrem trenutku
razodela neka blagovestna resnica. Gotovo, da hkrati
odklanjam otro0 ko potrebo po magiãnem obredu, a
prav misel na otroke me spodbuja in prvinsko vznemir-
ja. Ko me je poprej predramil Ïarek, ki se je vÏgal na 0 ipi
poleg zglavja, sem se spomnil veverice, o kateri smo
brali v berilu. Ves ãas je med spanjem s taãico odrivala
nevljudno seneno slamico, ki jo je Ïgeãkala po zaprti
veki in je ni pustila spati, nazadnje pa je rumena bilka
postala tako vsiljiva, da je veverica jezno udarila s krem-
peljãki po nji in se zbudila. Svetla slamica, ki jo je draÏi-
la, je bil v resnici sonãni Ïarek; in gledal sem dijake, kakó
so v klopeh dobre volje in kako se prisrãno posmehujejo
veverici in njeni pomoti. Prvi razred srednje 0 ole je bil in
deãki so bili drobni, da so jih bile same oãi in so bili vsi
vneti za take zgodbe. Zdaj imam spet otroke pred sabo,
skozi oro0 ene 0 ipe avta so videti mavriãno obrobljeni in
razmnoÏeni. Premikajo se pred 0 otori in kmalu bodo
tisti, ki ne bodo odpotovali, bíli Ïogo ali pa mahali z
mreÏastimi loparji, da bo operjeni leseni metek vzletal
250
NEKROPOLA
BESeDA
visoko v zrak. In ta trenutek ne vem, ãe mi je na polet-
nih nomadskih potovanjih kaj ljub0 e kakor Ïivahen
utrip campinga zjutraj pa ob veãernem mraku, ko se
dora0 ãajoãi fantiãi in deklice gibljejo v ritmu komaj slu-
tene ljubezni. Saj, a vendar leÏim in se nikamor ne pre-
maknem, ker ne vem, kakó bi zbral predstavnike tem-
nih barak pred mladimi bitji, ki so poganjki neumrlji-
vega ãlove0 kega rodu. Ne vem, kakó naj postavim pred-
nje poniÏane kosti in poniÏani pepel. Brez moãi sem in
ne morem si misliti, kakó bodo moje prikazni mogle
najti prave besede, da bi se spovedale pred otro0 kim
zborom, ki zdaj raja sredi 0 otorov, pa pred dekletcem, ki
je vãeraj zakroÏila okoli Ïice, kakor da jo je zanesel ne-
viden vrtiljak.
Trst, 1966
251 [ Pobierz całość w formacie PDF ]